ponedeljek, 30. september 2013

30. 9. 2013: "PRIJATELJSTVO JE NEOPISLJIVO RAZKOŠJE,

da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede." George Eliot

Pozdravljeni!

    Prejšnji teden je imela prednost prijateljica, ki živi daleč stran. 21. 12. 2012 je doživela "konec sveta" kot ga je živela, saj ji je doktor povedal diagnozo: rak trebušne slinavke. Diagnoza rak marsikomu pomeni isto kot obsodba na smrt. Jaz verjamem, da je večinoma ozdravljiv, vendar vseeno zaboli, ko zvem, da ga ima kdo, ki mi je osebno blizu. 
    Najprej sva se dogovorili, da sem ji na daljavo delala zdravljenje s ponovno povezavo. Prijateljica je upala, da se bo raka rešila z operacijo, vendar je bila hvaležna tudi za mojo pomoč. Januarja sem ji pisala:
Prosim, da mi napišeš seznam vseh strahov povezanih z operacijo, doktorjem, okrevanjem, bolnico, otroci, možem. Bom tapkala zate.
    Odgovorila mi je:
    Zlato moje, kot sem ti povedala, sem sedaj sproščena in nimam strahov. Nočem verjeti, da sem tako strašno bolna. Sem si rekla: kar bo, pa bo! V tem mesecu je bilo vsega: strahu, bolečine v duši, obupa, žalosti, jokanja na pretek itd. Ne morem ti vsega opisati. Hudo mi je za moje najdražje, za njih bo zelo hudo čakanje, ker operacija traja dolgo. Jaz bom v narkozi in ne bom nič vedela, meni bo najlažje. Mož je zelo zaskrbljen in tega ne pokaže, se mi zdi, da se je postaral za 10 let, sin trpi po svoje, sploh se noče pogovarjat o tem, ne ve, kaj bi mi rekel in vidim in vem, da drži vse v sebi - TRPI. Tudi hčeri ni lahko, z njo sem se veliko pogovarjala, obe sva jokali in rekla mi je: MAMA JAZ TE ŠE POTREBUJEM. Nakar sem ji odgovorila,da jo potrebujem tudi jaz in da se bom borila, da postanem nona. Veš, BERTA,  mogoče se bojim, da me ne bodo dobro očistili, da bo ostal kakšen košček tumorja v meni, to je mogoče moj strah, ker vem, da če se to zgodi, me čaka ponovno odpiranje. Nočem razmišljati o tem, ker so vsi specialisti, sploh pa ne vem, kaj bodo našli,ko me bodo odprli in kakšen bo končen rezultat, če bo najhujše bom morala na kemoterapijo in tudi o tem ne razmišljam, ker se ne ve še nič. Gremo počasi naprej, korak za korakom!!!!!!!!!!!!!!!!!!! 
Nočem umreti, moram živeti, ker moram narediti še mnogo stvari na tem svetu in premlada sem, da se poslovim ......
Mislim, da je sedaj dovolj, lepo te pozdravljam in pozdravi tvoje, cmok.

    Odgovorila sem ji: Tapkanje je šlo zelo hitro, nobenega strahu ni bilo treba dolgo tapkati.
Prosim te, da razmisliš o tem, da spremeniš pogled na tvojega rakca. Ne ponavljaj, da se boš borila, ker je rakec v tebi in se boš borila proti sebi. Bolezen ni kazen, ampak učiteljica. Uči te ljubezni do sebe. Bolezen se razvije, ko se nimamo radi, ko damo prednost vsemu drugemu, namesto sebi. Svoje telo (vključno z rakcem) objemi, napolni z ljubeznijo, z lučjo, s hvaležnostjo, za vse izkušnje, vključno s to, ki ni lepa, vendar pa vas je zelo povezala. Tebe bo ta izkušnja okrepila, dala ti bo moč, da se boš začela poslušati in delovati v skladu s tem. Mogoče ti bo odprla vrata v novo življenje.

   Vendar je resnica ob odprtju trebušne votline udarila še bolj močno kot sama diagnoza. Metastaze tudi na drugih organih. Prognoza: pol leta, največ deset mesecev. Odločila se je za kemoterapijo.

   Morala sem tapkati, da sem se pomirila. Jaz bi se drugače odločila. Vendar ne gre zame in ne morem pomagati, če hočem nekomu vsiliti svoj pogled. Ko sem se pomirila, sem ji pisala:
   Zdravljenja raka ni brez zdravljenja duševnosti. Jaz sem pripravljena delati s tabo, če hočeš. To pomeni, da bi se vsak dan za najmanj dve uri dobili na skypu in tapkali. Rak je posledica dolgotrajnega stresa ali nekega globokega pretresa. Na vse to se po diagnozi naloži še več stresa. Tapkanje je odlična metoda za sproščanje. Razmisli in mi sporoči. Če tega ne želiš, bom tudi razumela.
     
   Naslednje tri mesece sva veliko tapkali. Tapkali sva žalost, jezo in obup zaradi bolezni, vse bolečine in druge občutke po kemoterapiji. Tapkali sva strah, da ji kemoterapija škoduje in na veliko začudenje zdravnika je izgubila le nekaj las. Tapkali sva, da zdravniki ne poznajo njenega telesa, ki je enkratno in ne vejo, kako bo zdravljenje potekalo. Zanimivo je bilo tapkanje, ko je metastaze poimenovala "moj mali hudiček" in jo je bilo strah, da metastaze rastejo. (Sledi delček tapkanja, ki je trajalo 1,5 ure in se je končalo zelo umirjeno in jo umirilo za dva dni. Zanimivo je to, da je sama prišla do tega, kar sem ji jaz "vsiljevala" pred dvema mesecema.)
   Čeprav se sprejemam in se imam rada, tega hudička ne morem sprejeti. Jaz bi ga rada premagala, pregnala in se kljub temu sprejemam.
   Med tapkanjem sem jo vprašala: Kako naj se lotim hudiča? Z močjo, na silo? Kaj je močnejše od hudiča?
   Ne, hudiča lahko prežene ljubezen. Svoj pankreas objemam z roza svetlobo, z ljubeznijo. Tapkanje vpliva na elektriko in ta elektrika me greje in zdravi. Jaz sem svetloba, sem ljubezen in mir. 

   Dolgo časa sva tapkali samo sprotne stvari, ker je bilo vedno kaj aktualnega. Potem sem ji povedala, da morava začeti iskati tudi vzrok, kaj je tisto, kar je povzročilo razvoj bolezni. Hitro se je spomnila, kako težko ji je bilo, ko ji je umiral oče. Tega še ni prebolela, čeprav sta minili dve leti in pol. Žalost je bila pomešana z občutki krivde, da ni naredila dovolj (čeprav je oddaljena šest ur vožnje), da bi mu zagotovila primerno zdravstveno oskrbo. Takrat je "izgubila voljo do življenja".

  Sama se ni nikoli vprašala, zakaj je zbolela, kot se večinoma nihče med nami. V glavo so nam vcepili, da bolezni povzročajo virusi, bakterije, glive ... in se ne sprašujemo, zakaj nekateri ljudje ne zbolijo. Ljudje s svojim čustvenim stanjem in razmišljanjem ustvarimo teren, optimalno okolje za razvoj bolezni.

    Aprila mi je pisala: Živjo, kako si?
Že dolgo se nisva slišali ali videli. Jaz sem dobro in ponoči se zbudim samo 1x, sem bolj spočita in tako lahko čez dan pohajam in tudi naredim vse osnovne stvari po hiši, tudi likala sem te dneve. Z mislijo si vedno pri meni in to mi da veliko energije. Zdi se mi, da moje življenje prihaja v normalo, ne razmišljam preveč, sem dobre volje. Mislim, da je to tvoje maslo in se ti zahvaljujem od srca.
Sedaj grem na kemio, lepo se imej, cmok

    Odgovorila sem ji: Hvala za lepo pismo. To, da se ti dobro počutiš, je čisto tvoja zasluga. Brez tvoje volje in želje po zdravju nihče ne more nič. Res se vsak dan večkrat spomnim nate in bilo mi je čudno, da nisi poslala kakšnega maila, hkrati pa sem vedela, da to pomeni, da ne sediš pri računalniku, ampak počneš kaj bolj zanimivega. Super je, da spiš in lahko delaš. Upam, da bova jutri tapkali.

     Prijateljica naredi in poskusi skoraj vse, kar ji kdo predlaga, da bi ozdravela, tako je nemogoče povedati, kaj je tisto odločilno, da njena bolezen ne poteka po prognozah zdravnikov. Sama pa pravi:
     TAPKAJTE, TO POMAGA!

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 23. september 2013

23. 9. 2013: PRAVLJIČNA SLIKA VSEMOGOČNEGA OČETA

Pozdravljeni!

 Za mano je teden zanimivih tapkalskih zgodb, ki imajo skupni imenovalec ODNOSI V DRUŽINI. Zdi se mi, da se premalo zavedamo, kako smo kot družba postali pozorni na kvaliteto odnosov. Hodimo na predavanja, delavnice, beremo knjige ... Po svojih močeh se trudimo izboljšati odnose s svojimi najbližjimi ali na delovnem mestu. Ni bilo vedno tako. Seveda tudi trenutno ni vse dobro, kot ni bilo še nikoli. Občutek imam, kot da smo sredi viharja. Vetrovi pihajo v razne smeri in počasi se v daljavi jasnijo obrisi nečesa novega.

 Tapkala sem z gospo blagega značaja, ki ima zdravstvene težave, ki so ji povsem spremenile življenje. Tapkali sva že večkrat in pretapkali veliko stvari. Tokrat me je nekaj gnalo, da sem jo spraševala o jezi. Umirjeni ljudje so včasih res umirjeni, včasih pa so svojo jezo potlačili tako globoko v nezavedno, da od tam ruši zdravo ravnovesje v telesu. Njeno pripoved sva oblikovali v tapkanje:

PRIPRAVA: Čeprav mi gre oče na živce, ker je, kakršen je. Jaz imam v spominu "pravljično sliko" vsemogočnega očeta iz otroštva, ki je vse vedel, vse naredil prav, ki je močan, ki vse zmore in ga vsi upoštevajo. Sedaj vidim, da je vse to le njegova igra. Ni ga, ko ga rabim. Vidim njegove napake in sem jezna, ker je moj oče tak. Čeprav čutim, kar čutim, se popolnoma in globoko sprejemam.
PO TOČKAH: vidim njegove napake, jezna sem, razočarana sem, na živce mi gre, brezčuten je, samo zase se briga, sploh ne pomisli, preden nekaj reče ...
Jeza se je oglasila tudi v telesu, saj jo je začel boleti želodec. Nadaljevali sva s tapkanjem bolečine, dokler ni izginila.
                                                         

Ko sem jo hotela vprašati, kako močno čuti jezo sedaj, je sama nadaljevala: Želim si, da bi mu to povedala v obraz, da bi me slišal. In sva spet tapkali:
PRIPRAVA: Želim mu povedati v obraz, kar mu gre. Hočem, da me sliši njegovo srce in njegova glava. Pa vem, da je to brez veze, ker sem že poskusila in to me še bolj jezi. O tem se ne morem pogovarjati z njim. Še vedno hoče, da ga samo poslušam in ubogam (gospa je sredi štiridesetih let). Čeprav sem jezna, naju imam oba rada.
PO TOČKAH: hočem mu povedati, jezi me, da me ne posluša, rada bi, da me sliši njegovo srce, ne sliši me, ne upošteva me ...
Spet so se pojavile bolečine in napetosti v telesu, ki sva jih tapkali, dokler niso izginile.

 To je le delček tapkanja, saj se jeza lahko med tapkanjem spremeni v žalost, razočaranje, sram in/ali krivdo (Ni prav, da sem jezna na očeta, morala bi ga spoštovati!!!). Na dan lahko pridejo potlačeni spomini na dogodke, ki jih nismo mogli predelati takrat, ko so se zgodili in smo jih "zamrznili". Z njimi pa so zamrznili tudi delčki nas samih, ki čakajo, da jih sprejmemo, da jih odmrznemo. Ti "zamrznjenčki" si to močno želijo in delujejo kot magneti ter v naše življenje privlačijo ljudi, ki nas vedno znova spomnijo (ponavadi s tem, da nas jezijo in živcirajo), da obstaja en prestrašen (jezen, razočaran ...) delček nas samih, ki čaka na našo pozornost, ljubezen. Ni treba, da nam to da oče (ali kdorkoli, ki nas je prizadel), to si lahko damo sami, tako da sprostimo zablokirano energijo. Tapkalci to naredimo s tapkanjem.

                                        

 Ko sprostimo energijo, nam ne bo več tako pomembno, da se z osebo pogovorimo. In če pride do pogovora, to ne bo pogovor, ki bi vodil v nov prepir, v nove zamere, ampak se bo pomirjenost iz nas razlila na ostale vpletene. Mogoče bodo "čudežno" zavzeli novo stališče ali spoznali svoj del v celi zgodbi, mogoče pa ne. Tega ne moremo vedeti in tega ne poskušajmo izsiliti, ker vsako življenje teče v svojem ritmu.

  Veselimo se dni in trenutkov, ko z bližnjimi ujamemo usklajen ritem in zaplešimo z njimi kakšen vesel valček ali strasten tango.

  Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 16. september 2013

16. 9. 2013: ČIGAV JE TA STRAH?

Pozdravljeni!

   Prijateljica, katere hči je šla letos v prvi razred, me je v tednu pred začetkom šole prosila, naj tapkam z njeno hčerko. Spraševala sem jo, kaj čuti in seveda mi je povedala, da jo je strah. Ugotavljali sva, česa jo je strah in zraven tapkali. Nekaj otrok pozna iz vrtca, nekateri bodo pa novi. Šolo je že videla in je zelooo velika in se malo boji, da se bo izgubila. Strah je čutila v trebuščku (želodcu) in po petnajstih minutah tapkanja je neprijeten občutek izginil. Tako hitro gre včasih.
   Zadnji dan počitnic sva se spet pogovarjali s prijateljico. Povedala mi je, da se hčerka prav brezskrbno veseli šole, ona pa čuti nemir. Zvedela je, da med hčerinimi sošolkami ni njenih najboljših prijateljic iz vrtca. 
   "Bojim se, kaj se bo zgodilo, ko jih bodo klicali? Kaj pa če sploh ne bo hotela v razred?" 
   Vprašala sem jo, zakaj tako misli, če pa je hči dobre volje. 
   "Spomnim se, kako je bilo meni. Tisto poletje smo se preselili in ko sem šla v prvi razred, je bilo zame vse novo, nikogar nisem poznala." 
   "O, zanimivo, torej moraš ti tapkati!"
   Ker je že vešča tapkanja, je tapkala sama in prišla do "zamrznjenih" občutkov. P​opadel jo je neustavljiv jok. Po joku in tapkanju je čutila veliko olajšanje, ker je sprostila strah, sram in osamljenost, ki ju je takrat čutila.
    In prvi šolski dan in cel prvi teden je minil v veselem vznemirjenju.

    Odgovorni starši zelo pazijo/mo, kaj pride do otroških ušes, da jih ne obremenjujemo in strašimo po nepotrebnem. Vendar zgodbe vedno znova kažejo, da otroci kljub temu čutijo in vejo vse, kar bi odrasli hoteli pred njimi skriti in jim na ta način prihraniti trpljenje. 
     Kaj torej lahko naredimo starši? Soočimo se s s svojimi občutki, ki nas razjedajo od znotraj in jim s tapkanjem trajno vzemimo moč. Ne izginejo, pa če jih še tako skrbno pometamo pod preprogo in se trudimo, da bi na zunaj vse izgledalo lepo in prav. In ne izginejo, če neumorno ob vsaki priložnosti razlagamo svoje težave vsakemu, ki ima pet minut časa. 
     Najbolj uničevalni so občutki sramu, krivde, obupa, žalosti in strahu, zato najprej pretapkajmo dogodke, ki so v nas sprožili te občutke. 

    Mogoče smo bolj povezani in bolj senzitivni, kot si to lahko predstavljamo. 

                                  Sepration

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

ponedeljek, 09. september 2013

9. 9. 2013: OB ZAČETKU ŠOLSKEGA LETA

Pozdravljeni!

   Ob začetku šolskega leta je običajno veliko medijske pozornosti namenjene učencem, še posebej prvošolcem, varnosti v prometu in novostim v šolskem sistemu. Jaz pa danes namenjam pozornost mojim kolegom učiteljem.
   Ko zaključimo naše uradno šolanje, na mnoge učitelje hitro/prehitro pozabimo. Seveda pa nam ostanejo v spominu tisti, ki so kakorkoli izstopali, v dobrem ali v slabem. Zanimivo je, kako se pogled na njihovo delo in ravnanje skozi čas spreminja. Pogosto tisti učitelji, ki smo jih imeli za slabe, dobijo priznanje, ker smo se zaradi njih marsikaj naučili; ne samo šolsko snov, ampak tudi delovnih navad in odgovornosti.
   Pred začetkom šolskega leta vlada med učitelji posebno vzdušje. Pri meni "učiteljski možgani" začnejo delovati po Marijinem prazniku. Začnem razmišljati o učencih, ki mi bodo zaupani naslednje šolsko leto. Na videz jih že poznam, vendar v bistvu o njih še ne vem kaj dosti. Učiteljice na razredni stopnji si ob "predaji" otrok povemo bistvena opažanja in si medsebojno svetujemo, na kaj je potrebno biti pri kakšnem otroku še posebej pozoren. Vendar vse te informacije jemljem z rezervo. Ljudje gledamo na svet skozi svoja očala, skozi prizmo svojih izkušenj, stališč in čustev, ki obarvajo resnico do te mere, da bi včasih lahko mislili, da se pogovarjamo o dveh različnih stvareh ali, v našem primeru, o dveh različnih otrocih. In vendar smo se pogosto pripravljeni prepirati in dokazovati, da je naša resnica prava in tista druga ni. Katera slika je "prava"?
Slika v vrstici 1
    Ob začetku tega šolskega leta sem bila počaščena z izpovedjo moje kolegice, ki mi je zaupala, da čuti tremo in tesnobo ob začetku leta. Čeprav je za njo že veliko let v šolstvu, veliko izkušenj, se ta občutek pojavi vsako leto znova. Čuti veliko odgovornost in željo, da bi v prvih urah novega šolskega leta navdušila učence, da bodo radi prihajali k pouku, da bodo sodelovali in skozi učno snov globlje doživeli in občutili svet okrog sebe in čuti strah, da ne bo koga prizadela ali spregledala. Med pripovedovanjem so jo preplavila čustva, zato sva tapkali. Oči so se ji zasolzile in postalo ji je nerodno. Vsi, ki ste že kdaj tapkali, veste, da je to najbolj običajna reakcija. Čustva, ki smo jih potlačili, ne izginejo, ampak čakajo, da jim namenimo čas, da se izrazijo. Če med tem časom tapkamo, bo ostal samo spomin na dogodek, čustveni naboj pa bo zbledel. Ko zbledi čustveni naboj, bomo naredili, kar smo si zamislili z večjo lahkoto, saj ne bomo v primežu strahu in otroci naše želje, da jih navdušimo, ne bodo občutili kot prisilo.

   Večkrat se name obrnejo po nasvet starši, ki bi radi pomagali otroku. In jim povem, naj začnejo tapkati sami. Učitelji pa smo "profesionalno deformirani" z željo, da bi pomagali in razmišljamo, kako lahko EFT pomaga otrokom, da se znebijo treme, hiperaktivnosti, slabe koncentracije, odpora do šole, posameznega predmeta ali učitelja ... Tapkanje krasno deluje pri vseh teh težavah, vendar, dragi učitelji, najprej odtapkajmo svoje probleme, da bomo zagledali, kakšne so prave barve problemov otrok, ki so nam zaupani - vključno z mano, seveda.

Prišel sem do strašljivega odkritja. Sem odločilen element v razredu. Moj osebni pristop ustvarja klimo. Moje dnevno razpoloženje ustvarja vreme. Kot učitelj imam strašansko moč, da otroke onesrečim ali osrečim. Lahko sem mučilno orodje ali sredstvo navdiha. Lahko ponižujem ali razveseljujem, ranim ali zdravim.
Hiam Ginott

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280