ponedeljek, 23. september 2013

23. 9. 2013: PRAVLJIČNA SLIKA VSEMOGOČNEGA OČETA

Pozdravljeni!

 Za mano je teden zanimivih tapkalskih zgodb, ki imajo skupni imenovalec ODNOSI V DRUŽINI. Zdi se mi, da se premalo zavedamo, kako smo kot družba postali pozorni na kvaliteto odnosov. Hodimo na predavanja, delavnice, beremo knjige ... Po svojih močeh se trudimo izboljšati odnose s svojimi najbližjimi ali na delovnem mestu. Ni bilo vedno tako. Seveda tudi trenutno ni vse dobro, kot ni bilo še nikoli. Občutek imam, kot da smo sredi viharja. Vetrovi pihajo v razne smeri in počasi se v daljavi jasnijo obrisi nečesa novega.

 Tapkala sem z gospo blagega značaja, ki ima zdravstvene težave, ki so ji povsem spremenile življenje. Tapkali sva že večkrat in pretapkali veliko stvari. Tokrat me je nekaj gnalo, da sem jo spraševala o jezi. Umirjeni ljudje so včasih res umirjeni, včasih pa so svojo jezo potlačili tako globoko v nezavedno, da od tam ruši zdravo ravnovesje v telesu. Njeno pripoved sva oblikovali v tapkanje:

PRIPRAVA: Čeprav mi gre oče na živce, ker je, kakršen je. Jaz imam v spominu "pravljično sliko" vsemogočnega očeta iz otroštva, ki je vse vedel, vse naredil prav, ki je močan, ki vse zmore in ga vsi upoštevajo. Sedaj vidim, da je vse to le njegova igra. Ni ga, ko ga rabim. Vidim njegove napake in sem jezna, ker je moj oče tak. Čeprav čutim, kar čutim, se popolnoma in globoko sprejemam.
PO TOČKAH: vidim njegove napake, jezna sem, razočarana sem, na živce mi gre, brezčuten je, samo zase se briga, sploh ne pomisli, preden nekaj reče ...
Jeza se je oglasila tudi v telesu, saj jo je začel boleti želodec. Nadaljevali sva s tapkanjem bolečine, dokler ni izginila.
                                                         

Ko sem jo hotela vprašati, kako močno čuti jezo sedaj, je sama nadaljevala: Želim si, da bi mu to povedala v obraz, da bi me slišal. In sva spet tapkali:
PRIPRAVA: Želim mu povedati v obraz, kar mu gre. Hočem, da me sliši njegovo srce in njegova glava. Pa vem, da je to brez veze, ker sem že poskusila in to me še bolj jezi. O tem se ne morem pogovarjati z njim. Še vedno hoče, da ga samo poslušam in ubogam (gospa je sredi štiridesetih let). Čeprav sem jezna, naju imam oba rada.
PO TOČKAH: hočem mu povedati, jezi me, da me ne posluša, rada bi, da me sliši njegovo srce, ne sliši me, ne upošteva me ...
Spet so se pojavile bolečine in napetosti v telesu, ki sva jih tapkali, dokler niso izginile.

 To je le delček tapkanja, saj se jeza lahko med tapkanjem spremeni v žalost, razočaranje, sram in/ali krivdo (Ni prav, da sem jezna na očeta, morala bi ga spoštovati!!!). Na dan lahko pridejo potlačeni spomini na dogodke, ki jih nismo mogli predelati takrat, ko so se zgodili in smo jih "zamrznili". Z njimi pa so zamrznili tudi delčki nas samih, ki čakajo, da jih sprejmemo, da jih odmrznemo. Ti "zamrznjenčki" si to močno želijo in delujejo kot magneti ter v naše življenje privlačijo ljudi, ki nas vedno znova spomnijo (ponavadi s tem, da nas jezijo in živcirajo), da obstaja en prestrašen (jezen, razočaran ...) delček nas samih, ki čaka na našo pozornost, ljubezen. Ni treba, da nam to da oče (ali kdorkoli, ki nas je prizadel), to si lahko damo sami, tako da sprostimo zablokirano energijo. Tapkalci to naredimo s tapkanjem.

                                        

 Ko sprostimo energijo, nam ne bo več tako pomembno, da se z osebo pogovorimo. In če pride do pogovora, to ne bo pogovor, ki bi vodil v nov prepir, v nove zamere, ampak se bo pomirjenost iz nas razlila na ostale vpletene. Mogoče bodo "čudežno" zavzeli novo stališče ali spoznali svoj del v celi zgodbi, mogoče pa ne. Tega ne moremo vedeti in tega ne poskušajmo izsiliti, ker vsako življenje teče v svojem ritmu.

  Veselimo se dni in trenutkov, ko z bližnjimi ujamemo usklajen ritem in zaplešimo z njimi kakšen vesel valček ali strasten tango.

  Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280

Ni komentarjev:

Objavite komentar