ponedeljek, 13. januar 2014

13. 1. 2014: PO SEDEMNAJSTIH LETIH BOLEČIN

Pozdravljeni!

Čutim neizmerno hvaležnost, da si je gospa vzela čas in opisala svojo življenjsko zgodbo. Vzemite si čas za branje in za razmislek.

Moja zgodba

Uh, tega pa ni tako enostavno napisati, kot sem mislila, da bo. Čeprav dogodke, ki so se mi zgodili, velikokrat premlevam v mislih, dobijo čisto druge razsežnosti, ko jih spravim na papir J.
Glede na to, da je bila moja pot do tapkanja dolga, moram začeti na začetku. Vse se je začelo z zdravstvenimi težavami, ki so se pojavile s porodom pred 17 leti. Že nosečnost je bila rizična, saj je grozilo, da bom rodila predčasno, a se k sreči napovedi zdravnikov niso uresničile. Zadnja tretjina nosečnosti je bila ena sama skrb in strah, da bo z otročkom vse v redu. Nihče pa ni pozornosti posvečal mojim strahovom, dvomom in pomislekom. Ob mojem rojstvu se je namreč zgodilo, da sem se okužila z virusom herpes simplex in komaj preživela, zato me je bilo nepopisno strah, da se bo zgodba ponovila, sploh, ko sem videla, kako brezbrižni so zdravniki. Enako me je skrbelo, ker so v materinsko knjižico napisali napačno krvno skupino, pa so me odpravili, češ da sem mlada in da vsekakor ne bom potrebovala transfuzije….
Rodila sem hčerko, ki je prekipevala od zdravja, drugače pa so se uresničile vse moje nočne more. Ker mi zdravniki niso prisluhnili, sem rodila po naravni poti, kar je imelo za posledico zelo kompliciran porod, z raztrganinami, prešito žilo in hematomom, zaradi prevelike izgube krvi pa sem potrebovala tudi transfuzijo. Ravnali so se po tistem, kar je pisalo v materinski knjižici in mi dali kri napačne krvne skupine…  Ker je bil naravni porod zame prevelik napor, sta se mi naredila dva velika hepresa premera 5 cm na trebuhu in hrbtu, vendar so me prepričevali, da imam preležanine. K sreči se hčerka ni okužila, ker ima protivirus, dosegla pa sem tudi, da so naju izolirali, da se ne bi okužil kateri od ostalih otrok. Za piko na i so po treh tednih ležanja v porodnišnici ugotovili, da tudi posteljice niso sčistili v redu, zaradi česar sem staknila vnetje. Cela drama. V porodnišnico sem prišla kot mlada, 23-letna, srečna nosečka, domov pa sem odšla kot »invalid«, saj me je na mestu raztrganine stalno bolelo, zaradi slabe krvi pa so se vse rane celile zelo počasi. 
Ker je bila bolečina nevzdržna, sem šla na pregled še k nekaj ginekologom, dokler mi zadnji, pri katerem sem bila (bil je odgovoren za potek poroda), ni rekel, da so vse moje težave psihične narave. Njegove besede so tako prizadele moje dostojanstvo, da sem se odločila, da bom šla k ginekologu le v primeru, da se bo stanje izredno poslabšalo. Obljube sem se držala 9 let, dokler me nekega dne ni tako zvilo, da sem vedela, da moram na pregled. Izbrala sem novo zdravnico in še enkrat dala skozi vse preglede, ki so kazali na endometriozo. Ker se je zdravnica počutila premalo izkušena, da bi se samostojno spopadala z boleznijo, me je poslala po drugo mnenje. Zdravnik, ki me je prevzel, se je kar naježil, ko sem mu povedala, koliko časa vse skupaj traja. Takoj sva se dogovorila za datum posega, na katerem so mi odstranili žarišča endometrioze. Bil je september 2005 in moje veselje je trajalo le do decembra istega leta. Ko sem šla na kontrolni pregled, je zdravnik ugotovil, da imam nova žarišča in bo potrebna nova operacija. Takole se je bolezen ponavljala in operacije so si sledile v razmaku leta in pol do dveh, vsega skupaj jih je bilo 5. Pri zadnjem posegu lani, so mi odstranili maternico in mislila sem, da sem s tem naredila vse, kar je bilo potrebno. Na debelo sem se motila! 
14 dni po posegu se je začela oglašati dobro znana bolečina tam, kjer bi najmanj pričakovala, pa tudi nobenega razloga ni imela za to. Kar pojavila se je in mi s svojimi ostrimi in intenzivnimi zbodljaji parala tudi možgane, saj nisem mogla ne sedeti, ne hoditi, ne jesti, pa tudi spala sem lahko samo nekaj ur vsako noč. Moje telo je bilo popolnoma izčrpano. Tekala sem od enega do drugega zdravnika, pa nobeden ni prav dobro vedel, kaj naj z mano počne. Dobila sem le zelo močne analgetike, ki so mi olajšali muke za nekaj ur, niso jih pa odpravili. Nad bolečino sem se spravila z elektrostimulacijo, Hayevo dieto, šla sem na bioresonanco (enkrat prej mi je pomagala), psihoterapijo in k bioenergetiku. Zgodilo se ni popolnoma NIČ. Moje telo se enostavno ni odzivalo na  nič, kar sem naredila in počasi me je grabila panika. Na kontrolnem pregledu je zdravnik ugotovil, da gre najverjetneje za vnetje živca in me poslal na zdravljenje v protibolečinsko ambulanto. Ker mi je bilo po protibolečinskih tabletah in blokadah zelo slabo, sem se odločila, da najprej poskusim z akupunkturo. Po 13 terapijah in 2 mesecih delovanja se je bolečina zmanjšala približno za polovico, toliko, da mi ni več grizla možganov, ampak sem jo čutila samo v živcu. Povedali so mi tudi, da kaj dosti več ne morejo narediti ….

Medtem sem študirala EFT priročnik, vendar se nekako nisem upala začeti sama, ker sem se bala, da bom naredila kaj narobe. Mobilna ravno nisem bila, da bi šla na kak tečaj, zato se mi je zdelo to, da je Pika prišla predstavit tehniko v naš kraj, kot znamenje in potrditev, da se moram lotiti tega. Če Mohamed ne gre h gori, pa pride gora k njemu J. In sem začela tapkat vsak dan. Rezultati so bili, bolečina je izginila, vendar se je čez nekaj časa vrnila. Ker sem videla, da se dogajajo premiki, sem se odločila za začetni tečaj pri gospe Berti in že na tečaju sprejela odločitev za individualno tapkanje.
V treh srečanjih sva pretapkali mojo pot od spočetja do rojstva, moje občutke po rojstvu, ko sem bila sama in nebogljena, na dan je prišlo en kup ponavljajočih se vzorcev, občutij, strahov in resnic, ki jih nisem mogla ali pa hotela videti, ker bi preveč bolele. Zanimivo je to, da sem prišla tapkat z namenom, da odpravim bolečino, na dan pa so hodile stvari, ki se jih sploh nisem zavedala, tako globoko v podzavesti so bile spravljene. Med tapkanjam sem imela velikokrat močne telesne reakcije, od slabosti do glavobolov ter stiskanja v grlu, prsih in želodcu, do bolečin in joka… V takih trenutkih sem se zavedla, kako prav sem naredila, da sem se odločila za individualna tapkanja, saj sama enostavno ne bi zmogla skozi morje intenzivnih občutij. Po treh srečanjih je bolečina enostavno IZGINILA.
Že nekaj časa vem, da se je treba bolezni lotiti na več nivojih in ne samo na fizičnem, ampak vseeno nisem mogla verjeti, da je bila bolečina tako tesno povezana z mojimi prepričanji in čustvi. Tapkanje z gospo Berto me je osvobodilo primeža prepričanj, ki sem jih gojila globoko, globoko v sebi in se jih sploh nisem zavedala ter mi pokazalo nove dimenzije življenja.
Bolečina še vedno kdaj pride in malo pokuka, če bi se lahko naselila pri meni, vendar jo nekaj krogov tapkanja prežene. Zdaj, ko se mi ni treba več tako intenzivno ukvarjati z bolečino, prihajajo na dan nove in nove stvari, ki jih moram urediti. Učinki tapkanja se poznajo ne samo na mojem počutju, ampak tudi na obnašanju in dojemanju dogodkov. Bolj verjamem vase in si zaupam, bolj sem odprta in več si upam. Ne obremenjujem se več s tem, kaj si bodo mislili drugi, ampak naredim tisto, kar mislim, da je v določeni situaciji najbolj prav; prej sem skušala ugajati drugim ljudem in sem bila preveč obremenjena s tem, kaj si bodo mislili o meni, če bom kakšno stvar naredila tako, kot čutim, da jo moram, namesto v skladu s pričakovanji.
Tapkanje deluje. Premika meje mogočega in odpira nove razsežnosti življenja, le začeti je treba.   M. 

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com).
Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

Ni komentarjev:

Objavite komentar