ponedeljek, 3. februar 2014

3. 2. 2014: POŠAST POD POSTELJO

Pozdravljeni!

    Strah je eno izmed osnovnih čustev, ki ga doživljamo, ko se počutimo ogrožene. Pri otrocih je večinoma normalen in pogost pojav. Večina strahov mine tako, da jih otrok preraste. Na strah lahko gledamo tudi s pozitivnega vidika, saj otroka ščiti pred nevarnostjo, ko se otrok zaradi strahu pred opeklinami ne igra z ognjem. Če pa je strah tako pogost in močan, da moti vsakodnevno življenje otroka (spanje, uspeh v šoli, socialni stiki), je potrebno ukrepati. Kadar se odrasli pogovarjamo z otroki, da bi jim pomagali iz čustvenih stisk, je pogosta napaka ta, da jim skušamo dopovedati, da nimajo razloga za to, kar čutijo (strah, jeza, žalost, ljubosumje ...). Še bolj jih prizadene, če njihovo stisko minimaliziramo, se jim smejemo ali poskušamo preusmeriti pozornost na kaj prijetnega. Otroci imajo ob tem občutek, da niso slišani, da jih ne razumemo, da niso pomembni, da odraslim ni mar zanje ... S stališča uporabe EFT tehnike najprej svetujem, da odrasli tapkajo svoje negativne občutke, ki jih imajo, ko je otrok v stiski, saj slab plavalec ne more rešiti utapljajočega.

KATERI OBČUTKI, ČUSTVA, MISLI, SPOMINI SE SPROŽIJO V MENI, ko otrok …?
Čeprav mi gre na živce, ko otrok ..., se popolnoma in globoko sprejemam.
Čeprav me spravlja ob pamet, ko otrok …, je to popolnoma razumljivo.
Čeprav ne morem razumeti, zakaj dela …, sprejemam sebe in svoje občutke.
Čeprav se počutim krivo, ko ..., se imam rada in se sprejemam. To je popolnoma človeško.
Čeprav me boli, ko …, sprejemam, da naredim največ, kar zmorem ta trenutek.
Čeprav sem žalostna, prizadeta, obupana, nemočna, izgubljena, osamljena ...

ALI SEM SE ŽE KDAJ POČUTIL/A TAKO? NA KAJ ME TA SITUACIJA, DOGODEK, OBČUTEK SPOMINJA?Tapkajte ...

  Otrok rabi EMPATIČNEGA POSLUŠALCA, ki bo zmožen videti in sprejeti otroka takšnega, kot je (prir. po A. Miller). To je nekdo, ki je pripravljen poslušati in stati otroku ob strani brez obsojanja. 

  Tapkala sem z deklico staro 8 let, ki se je zbujala zaradi pošasti, ki živi pod njeno posteljo. 
Pisala mi je njena mama:

   Pozdravljeni, ga. Berta.
Na Pikinem tečaju EFT sem slišala o vas in vaših rezultatih pri delu z otroki, zato bi vas lepo prosila za pomoč. Hči ima 8 let, hodi v tretji razred, je zelo brihtna bučka, polna energije, živahna. Ko je potrebno iti spat, pa se začnejo njeni strahovi.
Njen strah je prisoten, odkar se je začela zavedati same sebe. Zaradi njene težave z znamenjem na nogi, se od malega ponoči vseskozi zbuja in kliče za pomoč. OK, tako pač je, ker se ne zmore sama namazati, pa ker je preveč v polsnu, ker sem kot mama podnevi premalo z njo,... Naštela sem lahko tisoč razlogov v opravičilo, njena nočna zbujanja pa so se nadaljevala. Ko je bila stara kakšna tri leta in pol ali pa štiri, je že znala sama kaj več povedati in od takrat je govorila tudi o tem, da jo je ponoči strah. Vedela sva, da je to močno čustvo in da ne smeva zmanjševati ali zanikati njenega občutka. Poskušala sva ji čim bolj dajati občutek varnosti, veliko smo se pogovarjali z njo, ter poskušali najti rešitev, ki bi bila učinkovita zanjo in bi mogoče celo sama prišla do nje. Prisotnost brata v isti sobi je bila le majhna uteha (drugače bi najbrž še zdaj spala v najini postelji), plišasta živalca v postelji, nočna lučka, luč na hodniku, ...
Z možem sva upala in komaj čakala, kdaj bo ta stvar mogoče minila sama od sebe, pa nič. V letošnjem letu smo se uspeli z njo dogovoriti za manjšo modifikacijo: pokliče naju lahko, dokler ne greva tudi midva spat, potem pa se znajde sama, oz. vstane iz postelje in pride k nama, če je stvar tako nujna. Videti je bilo, da se zelo trudi spoštovati dogovor. Kakšno noč je bilo celo mir, potem pa so bili naslednji dnevi, se mi zdi, še bolj pestri.
Verjamem, da bi se dalo zadevo sanirati, zato vas prosim, če bi lahko prišli k vam na obisk.
V upanju na vašo pomoč vas lepo pozdravljam

SREČANJE:
  Deklica je zgovorna in samostojna in se je po kratkem uvodnem pogovoru odločila, da bo ostala sama pri meni, medtem ko bo mama šla z bratom na igrišče. Med tapkanjem mi je pripovedovala, kako se doma odpravi spat in kako se počuti v temi. Odtapkali sva nekaj krogov na občutek strahu, vendar ni prišlo do zmanjšanja intenzivnosti. Prosila sem jo, da mi opiše, kaj bi se zgodilo, če bi bila v sobi popolna tema. 
- Pod posteljo živi pošast, ki je podobna ogromnemu pajku, na vsaki strani ima 20 nog in v ustih ostre zobe. Bojim se, da me bo ugriznila. Na tleh je najbolj nevarno. Stanuje v glavi, kjer ima šotor, kamor se skrije podnevi.
   Prosila sem jo, da je pošast narisala. Vse, kar mi je povedala, sva vključili v tapkanje. Odtapkali sva nekaj krogov in spet se intenzivnost občutka strahu ni spremenila. Vprašala sem jo:
- Kaj bi ti naredila, da bi pošast uničila?
- Zažgala bi jo, pa ne morem, ker ima šotor vodni ščit. Lahko pa jo utopim, ker ne zna plavati. Z lahkoto si predstavljam, kako jo curek vode odplakne v jamo. ... In ta jama se potem zapre. (Otrok sam najde rešitev!!!) 
   Tudi to je narisala in spet sva tapkali. Med tapkanjem sem rekla:
- Pošast je sedaj v jami. Ali jo boš dokončno uničila?
- Da. 
  Povedala sem ji, da je ena gospa podoben problem rešila tako, da je tisto reč polila z zeleno kislino, ki vse raztopi. Ideja ji je bila všeč.
- Uporabila bom kislino. Moja kislina ni zelena. Pošast ne mara vijolične barve in kislina je vijolična.
   Narisala je pošast v jami, na katero teče vijolična kislina. Tapakali sva in veliko zehali. Bila je utrujena in prepričana, da je delo dobro opravila. Pošasti ni več.
   Mami sem povedala, kako je potekalo tapkanje in odpeljali so se domov.

MAMINO PISMO ČEZ EN TEDEN:
Hči se je umirila in sedaj kot da verjame sama sebi. Čez teden ponoči ni bilo več paničnih klicanj, danes pa se nama je celo sama pohvalila, če sva z možem opazila, da je vso noč prespala brez vmesnega zbujanja. Včeraj je na pregledu pri zdravniku povedala, da je ponoči ni več strah, ker da je strah ubila.

V ponedeljek zvečer sva pred spanjem še malo skupaj tapkali, ampak se mi je zdelo, da je bila že čisto preveč utrujena za kak resen premik. Veseli pa me, ker opažam, da zna vedno bolje ubesediti to, kar čuti in kar se ji dogaja.

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com).

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija s.p., 040 516 280
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
             
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim.​"

Ni komentarjev:

Objavite komentar