19. 5. 2014: SAMA SE DAJEM V NIČ

Pozdravljeni!

  Na tapkanje je prišla gospa, ki je že obiskovala psihiatra in psihologa zaradi paničnih napadov, ki ji grenijo življenje zadnja leta. 

  Na prvem srečanju je povedala, da kljub ugledni službi in izobrazbi čuti, da ni ustrezna ali dovolj dobra. Če jo kdo pohvali, se "sama daje v nič". Strah jo je, kaj si bodo ljudje mislili o njej, če bi se sama s čim pohvalila. Hitro se počuti napadeno. Kadar ima v družbi občutek, da ni sprejeta, si želi stran ali pa neprekinjeno, nekontrolirano je. Občutek nesprejetosti ima v družbi ljudi, ki govorijo samo o sebi, nenehno kritizirajo, ponavljajo dolgočasne zgodbe, jo preglasijo in ji ne dovolijo biti to, kar je. Vprašala sem jo, katera pomembna oseba iz njenega življenja ima take lastnosti? To je njen oče. Nenehno se hvali, vse ve, vse zna in je glasen. Med tapkanjem je ugotovila, da ne prenese, da jo drugi hvalijo, ker mu noče biti podobna.

  Tri srečanja smo na različne načine tapkale občutke povezane z očetom (predvsem veliko jeze) in razne dogodke, ki so jo zelo prizadeli in na osnovi katerih je sprejela omejujoča prepričanja o sebi in drugih ljudeh. Po vsakem srečanju je prišla navdušena, ker se na splošno počuti veliko bolje, ima več energije, lažje premaguje stres v službi.

  Na četrtem srečanju sem ji predlagala, da pozornost posvetiva čemu drugemu. Z nasmehom na obrazu je privolila. Prosila sem jo, da mi pove tri lastnosti njenega moža, ki jo motijo. Po kratkem razmisleku je naštela:

- ne pove, kam gre;

- daje mi občutek, da me ne posluša;

- veliko se hvali.

  Spomnila se je dogodka pred nekaj leti, ki jo je zelo pretresel. Mož jo je v družbi prijateljev brez razloga zelo grobo skritiziral in jo dal v nič.

- Vzelo mi je sapo. Mislila sem, da bom umrla od groze. Dobila sem migreno in zbolela. Mož se je opravičeval, jaz pa sem mu odgovarjala, da mu ne morem oprostiti. Nisem prenesla, da se me dotakne. 

  Tapkali sva občutke, ki jih je prinesel na površje ta spomin. Med tapkanjem je pripovedovala svoj notranji monolog:

- Kaj meni moraš to ´rečt´? Ne vprašam nič. Trudim se. Ne morem razumet´ te hudobije. To me obnemi in ne reagiram sebi v bran, temveč zbolim. Ne morem verjet´, da so drugi tako hudobni.

- Kdaj ste se tega naučili (to spoznali, občutili ...)? 

  Začela je jokati ...

- Ko se je moj oče ob večerji hudo razjezil na mamo in čez jedilnico vrgel posodo. Stara sem bila 9 ali 10 let. (Spomnila se je vonja hrane in madežev na zidu.) Vsi smo se tako ustrašili, ker je rohnel, kot da je znorel. Vsi smo otrpnili. Od takrat prostor za mizo zame ni več varen prostor. Nisem v stiku s sabo, s svojim telesom, s svojim želodcem. Od takrat sem se začela rediti. Kadar je moj oče v bližini, ne morem biti sproščena. Ne morem odmrzniti ... Tega ne morem pozabiti. Tako je rohnel ... To je bilo tako grozno. Počutila sem se majhno in nemočno ... Še mama se mu ni uprla, pa je bila odrasla. Čutim to nemoč ... Strah me je bilo ... Kaj pa če bi se komu kaj zgodilo? 

  Prosila sem jo, da v mislih stopi v "sliko tega dogodka" do male deklice in se ji predstavi. Ponavljala je za mano:

- Veš, Tinka (izmišljeno ime), jaz te poznam. Vem, kako ti je. Želim ti pomagati.

  Gospa je pripomnila, da ima občutek, da ji to ne bo uspelo, ker je preveč žalosti. Rekla sem ji, naj jo vpraša, ali jo lahko (v mislih) vzame v naročje, jo tolaži in ji pokaže tapkanje. Malo Tinko naj vpraša, kaj si želi.

- Želi si zbrisati ta film. (Ta boleč dogodek.)

- Vprašajte jo, kako se to lahko zgodi.

  Že večkrat sem napisala, da ima odgovore klient in v tem primeru je klient mala nemočna Tinka, ki še vedno podoživlja dogodke izpred štiridesetih let in je ujeta v trpljenju znotraj odrasle urejene in uspešne ženske.

- Oče bi jo moral vzeti v naročje in jo potolažiti, ker je odgovoren zanjo, je povedala gospa.

- Zamislite si očeta iz najlepšega spomina in zrežirajte ta dogodek.

  Gospa je povedala to, kar si je želela slišati od očeta:

- Oprosti, ker sem to naredil. Nisem hotel tega. Zaradi svojih težav sem zelo razburjen, živčen. Nisem hotel, da bi ti bilo hudo. Vem, da ne bi smel tega narediti. Tega si ne zaslužite. Oprosti. Ali mi boš oprostila?

- Bom. Seveda bom.

  (Vse to je potekalo med neprestanim tapkanjem, s katerim sva sproti čistili negativne občutke.)

  Nekaj trenutkov sva obsedeli v tišini. Besede so bile odveč. Vprašala sem jo še:

- Kako se počuti Tinka?

- Varno v naročju svojega očeta. Čutim mir. Vse je na svojem mestu. Lahko sem to, kar sem, ne da bi bila ogrožena in ne dovolj dobra.

  Gospa je še povedala, da ne prenese, da kakšen otrok joče. Vedno ga poskuša potolažiti.

"Samo sorodna bolečina nam izvabi solze in vsakdo pravzaprav joče zaradi sebe." Heinrich Heine 

Čez nekaj dni mi je napisala:

(Kako ste? So kakšni premiki v počutju in odnosih?) 

O, ja, so. Do sebe sem postala veliko bolj mila, prijazna in topla, veliko bolj si odpuščam, veliko bolj sem prepričana vase, ne dovolim, da vsakdo vstopa v moj prostor, v moja občutenja, v moje doživljanje in videnje sveta. ​Veliko bolj sem zbrana, učinkovita, povezujem, ne pozabljam,… in ​š​e bi lahko naštevala.

Ja, v tako malo časa so ogromni premiki. Letos menda prvi​č​ ​​v​ ​​življenju čutim, da sploh ne bi rabila dopusta. Pa​ ​ ​čeprav sem full zaposlena, imam full stresno obdobje, ampak vse gre gladko. Nič​ ​​me več ​​tako ne skrbi kot včasih…

Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).​

Lep pozdrav 

        Berta Rebol, Notranja harmonija, s.p.
                  UČITELJICA, IZVAJALKA EFT, 
                  ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO