Pozdravljeni!
Tapkala sem s fantom (13let), ki že od malega nastopa, poje in igra na inštrument. Kadar poje na šolskih proslavah me njegov čisti glas gane do solz. Nastopa tudi na otroških glasbenih festivalih in ob raznih družinskih in krajevnih slavjih.
Ko mi je zaupal, da ima težave s tremo, sem bila resnično presenečena... in vesela, da je prišel po pomoč.
Med pogovorom sva natančno opredelila njegove občutke:
- strah me je, da bom pozabil besedilo, to čutim v glavi, vroče mi je in postanem rdeč,
- strah me je in sram pred publiko (to so vsi ljudje na tem svetu, razen sorodnikov, ki jim pogosto igram),
- lažje mi je, če nisem sam na odru,
- sošolci se mi posmehujejo in me je zaradi tega sram,
- pred nastopi grem večkrat na stranišče, imam suha usta in "temo" v glavi.
Strah sva tudi ovrednotila:
- strah, da se bom zmotil za 7,
- strah, da bom vse pozabil za 6,
- strah, da se mi bodo smejali za 8.
Po nekaj krogih tapkanja so bili občutki skoraj enako močni, zato sem ga vprašala:
- Ali se spomniš kakšnega dogodka, ki bi bil lahko razlog za take občutke?
Pokimal je in povedal:
- Na veliki prireditvi v dvorani je luč svetila samo name in sem pel solo (prej je rekel: lažje mi je, če nisem sam na odru). Dirigentka me je po nekaj taktih ustavila in mislil sem, da sem "fušal" (strah, da se bom zmotil, da bom pozabil besedilo). Postal sem rdeč. Sram me je bilo. Moral sem začeti znova. Vsi so gledali vame (publika: vsi ljudje na tem svetu).
Med obujanjem tega spomina je postal rdeč, čutil je napetost v glavi in tiščanje v prsih. Tapkala sva, dokler niso neprijetni občutki izginili.
In ozadje dogodka: Dirigentka ga je ustavila, ker v dvorani ni bilo tišine. Po nastopu mu je povedala, da jo je jezilo, da ga ne poslušajo in ga pohvalila za petje. Žal pa smo ljudje narejeni tako, da lepe in prijazne bede ne "pozdravijo" takih šokov, ki povzročijo motnjo v energiji. Še sreča, da to lahko naredimo s tapkanjem!
»Vse, kar si želiš, je na drugi strani strahu.«
George Addair
Avtor: Zdenka Đokić
http://mojezdravje.dnevnik.si/
V neki ameriški analizi so združili 11 najhujših človekovih strahov. Presenetljivo je, da je bil na prvem mestu nastop pred kamero ali mikrofonom, na drugem govor pred skupino ljudi, šele nato so sledili strahovi pred višino, insekti in žuželkami, finančnimi težavami in podobno. Gre za strah pred ocenjevanjem, kaj znamo, kako povemo, kako smo videti v očeh drugih. Sodobni čas namreč pričakuje, da zna vsak nastopati. Če nič drugega, pri stikih s strankami in sodelavci.
V sredo, 10.septembra, bo ob 18.00 uri predstavitev EFT knjig s Piko Rajnar v knjižnici v Kopru. Vstop prost.
Knjigi EFT za telebane in Kako je EFT spremenil moje življenje lahko kupite po ugodni ceni.
V soboto, 27. 9. 2014, bo v OŠ Dekani od 9.00 - 13.00 ure začetna štiriurna delavnica uporabe EFT tehnike.
Cena: 40€. Za dijake, študente, upokojence, brezposelne ali če prideta dva iz istega gospodinjstva 10% popust.
Prosim za predhodne prijave! (Delavnico lahko organiziramo tudi v vašem kraju. Pokličite, da se dogovorimo.)
Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako tapkanje lahko koristi tudi vam. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280).
Lep pozdrav
Berta Rebol, Notranja harmonija s.p,
UČITELJICA, IZVAJALKA EFT,
ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
"Vedno manj je tega, kar verjamem in vedno več je tega, kar čutim."
KOLEGICA (V POKLICU IN V TAPKANJU) MI JE POSLALA ČUDOVITO ZGODBO TAPKANJA S PRVOŠOLCEM. UŽIVAJTE V BRANJU!
TREMA V PRVEM RAZREDU PRED SPREJEMNIM IZPITOM ZA GLASBENO ŠOLO
K meni pride učenec in me prosi, če bi tapkala, ker ima tremo pred sprejemnim izpitom za glasbeno šolo. Z njim je želela tapkat že mamica, pa je rekel, da bo raje z tapkal z mano. Vprašam ga, kaj misli s tem, da ima tremo. In reče:
»Ja, ne vem, kaj točno je to. To je tako, ti si tam in vsi te gledajo in imaš tremo.«
Vprašam ga, če ga je kaj strah, pa pravi, da ne, da ima samo tremo, ko ga bodo tam gledali. Zanima me, kako velika je trema, če pomisli, da ima čez dva dni preizkus za glasbeno. In pokaže z rokama – močno jih razširi.
»Koliko je to?«
»Za 10.«
»Ampak v podaljšanem bivanju smo že dvakrat imeli nastop, gledalo te je veliko več ljudi, pa se mi zdi, da nisi imel treme, ali pač?«
»Ne, v podaljšanem bivanju je nimam, no, čisto malo, toliko (pokaže s palcem in kazalcem, razmika je ravno toliko, da je, skoraj nič), recimo za 1 ali 2.«
»Kaj pa je tam drugače, kot v podaljšanem bivanju, da imaš tam večjo tremo?«
»Ne vem, samo vem, da imam tremo, če se spomnim, da bom imel preizkus in me bodo gledali.«
K njemu pristopijo še sošolci in z njim tapkajo. Bilo nas je 6 v skupini.
Tapkava: Čeprav imam veliko tremo, tremo za 10, če se spomnim, da imam v soboto preizkus za glasbeno, in me bodo gledali, jaz bom pa tam, kljub temu se sprejemam in imam rad in sem čisto v redu otrok in vsi me imajo radi.
Čeprav imam tremo, ne vem, točno, kaj to je, to je tako, če te veliko ljudi gleda, kar za toliko sem izmeril tremo, kot sem pokazal, to je res veliko, samo da se spomnim, da je v soboto preizkus za glasbeno, ne morem si mislit, da bom tam stal, oni me bodo pa gledali, tremo imam, ampak jaz sem vseeno čisto v redu otrok in vsi me imajo radi.
Čeprav imam tremo pred sobotnim preizkusom, kar za toliko sem pokazal, tremo imam, ker me bodo gledali, jaz bom pa tam, sem jaz čisto v redu otrok, tak kot sem in vsi me imajo radi.
In okrog po točkah: tremo imam, za 10 čutim, da jo imam, če se spomnim, da imam preizkus za glasbeno, jaz bom tam stal, oni me bodo pa gledali, o, grozno, kakšno tremo imam, kar za 10 sem pokazal, za toliko jo imam, to je tako, če te veliko ljudi gleda, tako tremo imam, če se na to spomnim …
Po 1. Krogu se že spusti na 2, čisto malo pravi, da je ostalo treme.
Prosim ga, naj kar tapka karate točko ves čas in nadaljujem pogovor. Zanimivo, kako hitro je trema odšla, si mislim, verjetno zato, ker so mu pomagali sošolci, in mu rečem:
»Tole je šlo pa zelo hitro, kaj, mislim, da so ti sošolci tudi pomagali.«
On pokima. Rečem mu, naj se jim zahvali. Tudi sama tapkam hvaležnost.
Spodbudim ga, naj tapka samo KT (karate točko), medtem pa mu govorim:
»Ker je šla trema tako hitro dol in je je ostalo samo še malo, bi lahko kje na telesu našel kakšen izhod, luknjico, da bi dal pot temu zoprnežu, da gre ven iz telesa? Da bi ta trema vsa odšla.«
Tapka KT, miži in čez nekaj časa pravi:
»Ja, na hrbtu, tukaj na desni sem jih odprl, lesena, grajska vrata, pa tako škripljejo …«
Vodim ga naprej:
»A dovoliš, da trema gre skozi ta vrata …?« On pokima. Rečem:
»Kar pošlji jo ven, kar je je še ostalo, pošlji tega zoprneža stran, dovoli mu, da gre. Boš lahko?«
Deček prikimava in reče:
»Zdaj je vsa trema šla,« in še kar tapka KT.
»A boš lahko zdaj ta grajska vrata sam zaprl?«
»Ja, kar zaprl jih bom, pa s 50 ključavnicami zaklenil.«
»A boš lahko sam …, rabiš pomoč ..., boš kar vse naenkrat …, ali vsako posebej?
»Bom kar sam, čisto vsako posebej.«
Miži in tapka KT, jaz pa tudi ves čas. Na koncu pravi:
»Ko sem jih zapiral in zaklepal je tako odmevalo po celem telesu.«
V ponedeljek pridem v šolo in takoj pristopi k meni in pove, kako je bilo super na preizkusu, da ni imel čisto nič treme in da so mu rekle učiteljice, da je tako luštkan, da bi ga kar pojedle.
V šolo popoldne pride mami v podaljšano bivanje ponj in reče:
»Super je bilo. Učiteljice so rekle, da sem lahko ponosna nanj. Kako je bilo težko, ampak on je vse speljal, kot je treba, čisto sproščeno, pogumno, suvereno.
Marija Gotar, vzgojiteljica v PB na OŠ Jurija Vege, Moravče
K meni pride učenec in me prosi, če bi tapkala, ker ima tremo pred sprejemnim izpitom za glasbeno šolo. Z njim je želela tapkat že mamica, pa je rekel, da bo raje z tapkal z mano. Vprašam ga, kaj misli s tem, da ima tremo. In reče:
»Ja, ne vem, kaj točno je to. To je tako, ti si tam in vsi te gledajo in imaš tremo.«
Vprašam ga, če ga je kaj strah, pa pravi, da ne, da ima samo tremo, ko ga bodo tam gledali. Zanima me, kako velika je trema, če pomisli, da ima čez dva dni preizkus za glasbeno. In pokaže z rokama – močno jih razširi.
»Koliko je to?«
»Za 10.«
»Ampak v podaljšanem bivanju smo že dvakrat imeli nastop, gledalo te je veliko več ljudi, pa se mi zdi, da nisi imel treme, ali pač?«
»Ne, v podaljšanem bivanju je nimam, no, čisto malo, toliko (pokaže s palcem in kazalcem, razmika je ravno toliko, da je, skoraj nič), recimo za 1 ali 2.«
»Kaj pa je tam drugače, kot v podaljšanem bivanju, da imaš tam večjo tremo?«
»Ne vem, samo vem, da imam tremo, če se spomnim, da bom imel preizkus in me bodo gledali.«
K njemu pristopijo še sošolci in z njim tapkajo. Bilo nas je 6 v skupini.
Tapkava: Čeprav imam veliko tremo, tremo za 10, če se spomnim, da imam v soboto preizkus za glasbeno, in me bodo gledali, jaz bom pa tam, kljub temu se sprejemam in imam rad in sem čisto v redu otrok in vsi me imajo radi.
Čeprav imam tremo, ne vem, točno, kaj to je, to je tako, če te veliko ljudi gleda, kar za toliko sem izmeril tremo, kot sem pokazal, to je res veliko, samo da se spomnim, da je v soboto preizkus za glasbeno, ne morem si mislit, da bom tam stal, oni me bodo pa gledali, tremo imam, ampak jaz sem vseeno čisto v redu otrok in vsi me imajo radi.
Čeprav imam tremo pred sobotnim preizkusom, kar za toliko sem pokazal, tremo imam, ker me bodo gledali, jaz bom pa tam, sem jaz čisto v redu otrok, tak kot sem in vsi me imajo radi.
In okrog po točkah: tremo imam, za 10 čutim, da jo imam, če se spomnim, da imam preizkus za glasbeno, jaz bom tam stal, oni me bodo pa gledali, o, grozno, kakšno tremo imam, kar za 10 sem pokazal, za toliko jo imam, to je tako, če te veliko ljudi gleda, tako tremo imam, če se na to spomnim …
Po 1. Krogu se že spusti na 2, čisto malo pravi, da je ostalo treme.
Prosim ga, naj kar tapka karate točko ves čas in nadaljujem pogovor. Zanimivo, kako hitro je trema odšla, si mislim, verjetno zato, ker so mu pomagali sošolci, in mu rečem:
»Tole je šlo pa zelo hitro, kaj, mislim, da so ti sošolci tudi pomagali.«
On pokima. Rečem mu, naj se jim zahvali. Tudi sama tapkam hvaležnost.
Spodbudim ga, naj tapka samo KT (karate točko), medtem pa mu govorim:
»Ker je šla trema tako hitro dol in je je ostalo samo še malo, bi lahko kje na telesu našel kakšen izhod, luknjico, da bi dal pot temu zoprnežu, da gre ven iz telesa? Da bi ta trema vsa odšla.«
Tapka KT, miži in čez nekaj časa pravi:
»Ja, na hrbtu, tukaj na desni sem jih odprl, lesena, grajska vrata, pa tako škripljejo …«
Vodim ga naprej:
»A dovoliš, da trema gre skozi ta vrata …?« On pokima. Rečem:
»Kar pošlji jo ven, kar je je še ostalo, pošlji tega zoprneža stran, dovoli mu, da gre. Boš lahko?«
Deček prikimava in reče:
»Zdaj je vsa trema šla,« in še kar tapka KT.
»A boš lahko zdaj ta grajska vrata sam zaprl?«
»Ja, kar zaprl jih bom, pa s 50 ključavnicami zaklenil.«
»A boš lahko sam …, rabiš pomoč ..., boš kar vse naenkrat …, ali vsako posebej?
»Bom kar sam, čisto vsako posebej.«
Miži in tapka KT, jaz pa tudi ves čas. Na koncu pravi:
»Ko sem jih zapiral in zaklepal je tako odmevalo po celem telesu.«
V ponedeljek pridem v šolo in takoj pristopi k meni in pove, kako je bilo super na preizkusu, da ni imel čisto nič treme in da so mu rekle učiteljice, da je tako luštkan, da bi ga kar pojedle.
V šolo popoldne pride mami v podaljšano bivanje ponj in reče:
»Super je bilo. Učiteljice so rekle, da sem lahko ponosna nanj. Kako je bilo težko, ampak on je vse speljal, kot je treba, čisto sproščeno, pogumno, suvereno.
Marija Gotar, vzgojiteljica v PB na OŠ Jurija Vege, Moravče
Ni komentarjev:
Objavite komentar