Pozdravljeni!
Po predavanju na Vseslovenskem dnevu za tapkanje ste nekateri izrazili željo po pisnem zapisu mojega predavanja. Besedilo sem malo preoblikovala, saj sem danes malo drugačna kot pred enim mesecem in mi nekatere besedne zveze ne zvenijo več tako dobro kot takrat. Prav zanimivo je, kako hitro se spreminjamo.
Vesela bom vaše povratne informacije, če ste dosegli kakšne rezultate s tapkanjem na to temo in prosim za fotografije, ko sem obešala napise s pričakovanji na Gabrijelo.
Ker sledi daljši zapis, vas na tem mestu vabim na prihodnje delavnice Srednja šola - puberteta:
- četrtek: 14.4. od 16.30 do 20.30 (že polno).
- SPREMEMBA: 17.4. ODPADE, 16.4. od 9.00 do 13.00
- 23. in 24. 4. od 16.00 do 20.00 (20,00€).
PRIČAKUJEM…
Pred približno desetimi leti, ko je bil sin še majhen, sem bila redna gledalka Oprah showa. Pogosto so gostje pripovedovali, kako se jim je v življenju kaj hudega zgodilo in kako so premagali vse ovire. Ko so rešili svoje težave, so pomagali drugim, ki so se znašli v podobnih stiskah. Pomislila sem:
"Tako bi tudi jaz. Samo da to ne vključuje mojega sina!"
In res se je zgodilo. Čez nekaj let sem zaradi svojih težav obiskovala terapevtko, ki mi je svetovala terapijo s hipnozo. Ko sem iskala hipnoterapevta, pa mi je sodelavka priporočila EFT. S tapkanjem sem uspešno premagala svoje težave in sedaj z veseljem pomagam tudi drugim.
TOREJ: "Pazi, kaj si želiš! Lahko se uresniči ..."
Najprej vas prosim, da pomislite, kako pogosto se vam dogajajo "naključja". Primeri:
- Na kavi s prijateljico v istem trenutku začneta govoriti o isti stvari...
- Na sestanku razmišljate, da bi nekaj predlagali in nekdo drug pred vami reče ravno to, o čemer ste razmišljali...
- Na nekoga mislite in vas pokliče po telefonu? Ali razdalja kaj vpliva na to?
Če se vam to pogosto dogaja, potem temu gotovo ne rečete več naključje, ampak mogoče razmišljate o tem, kako že skoraj vsi med sabo telepatsko komuniciramo. Seveda je komunikacija bolj intenzivna, če vam je oseba blizu (po razdalji ali/in po odnosu). Imejte to v mislih, ko bom govorila o pričakovanjih.
Pa pojdimo na začetek. Rodimo se na ta svet... Nekateri pravijo, da kot nepopisan list, drugi, da gremo iz inkarnacije v inkarnacijo in akumuliramo izkušnje... Seštevek izkušenj iz preteklih življenj dobi še eno možnost, da v novi obleki - telesu - naredi še en korak naprej. Torej ... rodiš se in poskušaš nekako ugotoviti, po kakšnih zakonih deluje ta svet. In hitro ugotoviš, da VSI OD TEBE NEKAJ PRIČAKUJEJO:
- najprej starši (in stari starši....), da boš zdrav, da boš jedel, spal, čim manj jokal, rasel in se hitro učil, da boš vesel, srečen, zvedav, pameten in vodljiv in seveda priden v vseh pogledih ... vsekakor STARŠEM V PONOS!
- bratje in sestre pričakujejo, da zaradi tebe ne bodo prikrajšani doma in da jih ne bo sram pred prijatelji, da jih boš ubogal, da bo od tebe kakšna korist;
- v vrtcu: da boš ubogal, jedel, spal, se igral, razumel in upošteval navodila, da boš samostojen;
- v šoli: da boš spoštoval učitelje/profesorje, upošteval šolski red, pisal naloge, sodeloval pri pouku, znal;
- v službi in družbi: da boš dobro opravil delo, upošteval pravila in zakone, spoštoval kulturo in tradicijo, etiko in moralo, imel otroke in plačeval davke …
ALI ČUTITE BREME VSEH TEH DOBRIH PRIČAKOVANJ???
In tako se začneš igrati to igro. Ne da bi prav dobro razumel, kaj se dogaja, začneš po tem vzorcu PRIČAKOVATI TUDI SAM. In kot da to še ni dovolj, zelo veliko pričakuješ tudi sam od sebe. Pričakovanja so navezanosti na točno določen izid našega mišljenja, komuniciranja in delovanja, bodisi v odnosu od sebe, do drugih ali drugih do nas.
Pričakovanja imajo tudi drugo, temno stran. S pričakovanji pritiskamo na druge in jih zadolžimo, da poskrbijo za naše počutje, medtem ko sami zavzamemo vlogo nemočne žrtve. Ko nekaj pričakujemo in se to ne zgodi ali izpolni, pa smo razočarani.
REŠITEV JE ENOSTAVNA: NE PRIČAKUJ!
ALI VAM JE ŽE KDAJ USPELO? Tako kot pri vseh dobrih namenih smo tudi tu dokaj nemočni. Lahko pa poskusimo s tapkanjem...
Čeprav si ne morem predstavljati, kako naj se rešim pričakovanj, se popolnoma in globoko sprejemam.
Čeprav sem bila prevečkrat razočarana in sem si že stokrat rekla, da ne bom ničesar več pričakovala, se sprejemam in se imam rada.
Čeprav mi še ni uspelo, sem pripravljena poskusiti še s tapkanjem. Mogoče bo tokrat kakšen rezultat.
PO TOČKAH: Ne bo šlo, ne morem nehati, kako naj izklopim možgane, to se ne da, nikoli mi še ni uspelo, to me jezi, jaz imam pravico, da pričakujem, tako kot jaz pričakujem, je vendar prav, temu se ne bom odrekla, kaj mi tukaj pravzaprav prodajate, kaj mi vsiljujete ...
Nekega dne sem prijateljici zaupala, kaj se mi je zgodilo in moja pripoved se je, ne da bi jaz to opazila, kar nadaljevala v prihodnost. Seveda jaz glede na dosedanje izkušnje že vem, kaj se bo zgodilo. KAJ PA VI? VESTE, KAKO SE BO OBNAŠAL OTROK, PARTNER, PRIJATELJICA, SODELAVEC, TRGOVKA … SEVEDA VESTE, SAJ IMATE IZKUŠNJE. GOTOVO VAS NE MORE NIČ PRESENETITI!
Prijateljica pa me je po zaključku moje izpovedi nekaj časa gledala in ko sem pričakovala, kaj mi bo povedala v znak podpore in sočutja, sem dobila zelo pomembno lekcijo. Povedala mi jo je na tak način, da sem ZARES slišala. Gotovo mi je to pred tem že kdo povedal, pa se me ni prijelo. Rekla je: "Kako si predrzna! Jaz zase ne vem, kaj bom naredila naslednjo minuto, ti pa si predstavljaš, da veš, kaj bo nekdo drug mislil, rekel in naredil..."
Od takrat sem postala bolj pozorna (ni se zgodilo kar čez noč!!!) na to, o čem razmišljam, kakšna pričakovanja gojim v mislih o sebi in drugih. Razmišljam, KOLIKŠEN JE MOJ PRISPEVEK, da se nekdo obnaša tako, kot se. (Spomnite se telepatske komunikacije in povezanosti, ki ni odvisna od razdalje...) Kako bi bilo, če jaz ne bi pričakovala? Če se je enkrat zgodilo tako kot se je, zakaj pričakujem, da se bo naslednjič spet? Kako pa bo, če ZBRIŠEM pričakovanje?
Pogosto se v odnosih ujamemo v past iskanja krivca. Vedno lahko najdemo nekaj ali nekoga, ki je kriv za naše vedenje in slabo počutje: vreme, partner, služba, kriza, promet ... in seveda starši, stari starši in tako nazaj do Adama in Eve in do Boga. Kaj pa če namesto iskanja krivca energijo raje usmerimo v PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI? Poskusimo, kaj se zgodi, če s tapkanjem izbrišemo slaba pričakovanja, s katerimi pišemo negativne scenarije za svojo prihodnost in pozitivna pričakovanja, ki nas in druge preveč obremenjujejo.
PROSIM, DA IZBERETE EN DOGODEK, O KATEREM RAZMIŠLJATE NA NAČIN: SAJ VEM, KAJ SE BO ZGODILO, SPET BO VSE NAROBE. Na primer: Danes ste si vzeli dan zase in ko boste prišli domov, vas bo čakal kisel, užaljen obraz, neurejeno stanovanje, sigurno bo nekaj narobe… Ali pa: Kaj vas čaka jutri v službi?
IZMERITE JAKOST OBČUTKA, KAKO MOČNO VESTE, DA BO TOČNO TAKO. (Saj je bilo že večkrat, ali ne?)
TAPKANJE:
Čeprav sedaj vem, da s svojimi pričakovanji izvajam pritisk na druge ljudi ter ustvarjam napetost med nami, sprejemam vse vključene.
Čeprav se sedaj zavedam, da nevede pričakujem tudi slabe stvari in sem na ta način sokriva, se zavedam, da vsi vpleteni naredimo največ, kar znamo in zmoremo.
Čeprav vedno nekaj pričakujem, včasih dobro, včasih slabo in se to vidi v moji drži telesa, v mimiki obraza in v pogledih, v tonu glasu in se na daleč čuti to mojo energijo, sprejemam vse vpletene in nas imam rada.
PO TOČKAH: točno vem, kaj bo, saj je bilo že stokrat, me je že sedaj groza in ne morem nehat' razmišljat' o tem, sem že sedaj živčna in jezna, spet ta ista slika, isti film in spet tisti ton glasu, ki me spravi na obrate, ko pomislim na to, mi niti cel dan tapkanja ne more pomagat', to me enostavno vrže iz tira, že čutim to v telesu, čutim ta občutek, ta pritisk in to težo, zategnjeno in zakrčeno telo, ob misli na to, kaj me čaka, se pa res ne morem sprostit', tudi tapkanje ne pomaga, samo čudež mi lahko pomaga, nimate pojma, kako se počutim… Kaj pa če bo danes drugače? (Tukaj nas je veliko, mogoče bo pa to pomagalo.) Ne, ne bo. Bo. Ne bo. Spet bo tako, kot je vedno. Eno tapkanje ne bo dovolj. Bo treba veliko tapkat', da se bo kaj spremenilo.
To je beton in armirano železo. Kaj pa če še malo vztrajam? Kaj pa če vsaj malo začnem upati, da se čudež lahko dogodi tudi meni? Kaj pa če odprem vrata novim možnostim? Kaj če neham vrteti to dramo v glavi in kaj če neham hrepeneti po pravljici? Kaj je možno zame, pa si tega še ne morem predstavljati? Kaj če tapkam, dokler ne padejo vse ovire do lepšega, bolj lahkotnega življenja?
VABLJENI:
Z BERTO DO NOTRANJE HARMONIJE
Aprilske delavnice Srednja šola - puberteta:
- četrtek: 14.4. od 16.30 do 20.30 (že polno),
- SPREMEMBA: 17.4. ODPADE, 16.4. od 9.00 do 13.00,
- 23. in 24. 4. od 16.00 do 20.00 (20,00€).
Obvezne predhodne prijave. Vse delavnice bodo potekale v prostorih Jezikovne šole Eurocenter, Kidričeva 46, Koper. Če želite delavnico v vašem kraju, mi sporočite!
Priporočam, da na lastni koži izkusite individualno tapkanje. Potem boste vedeli, kako lahko tapkanje koristi tudi vam. Individualno tapkanje traja eno uro in pol do dveh in stane 50€. Z otroki tapkam eno uro; tapkanje in pogovor s starši stane 30€.
Možno je tudi tapkanje po skypu. Za srečanje se dogovorimo po telefonu ali elektronski pošti (berta.rebol@gmail.com, 040 516 280). Če se odločite za 5 srečanj, imate 20% popust.
Dobrodošli v prostorih Jezikovne šole Eurocenter (stavba med Taverno in Kavarno Kapitanija, prvo nadstropje)!
Več informacij o dogodkih po Sloveniji: http://eftnovice.
Lep pozdrav
Berta Rebol, Notranja harmonija s.p.
UČITELJICA, IZVAJALKA EFT,
ACCESS BARS in ZDRAVLJENJA S PONOVNO POVEZAVO
"Vedno manj je tega, kar verjamem, in vedno več je tega, kar čutim."
Če menite, da bi ta informacija koristila še komu, bom vesela, če jo boste posredovali naprej. Hvala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar